Gledam te Lanine fotografije, nastale ob njenem prvem rojstnem dnevu in se spominjam dneva, ko je prijokala na svet, no pravzaprav noči.

Ura je bila približno 21.30, ko je prišla babica v mojo sobo z mlado gospodično in mi jo predstavila, da je to babica, ki bo od zdaj naprej skrbela zame. Ob tej novici sem dobila solzne oči in se razjokala, saj je babica, ki je zame skrbela že od 11.00 ure, ko so me poslali v porodno sobo zaradi uhajanja plodovnice, odhajala domov. Ona je me je spremljala cel dan, držala močno za ramo, ko sem dobila epiduralno in predvsem sem ji zaupala, saj je bila edina oseba z mano v tisti grozni porodni sobi. Potolažila me je, da bo vse v redu in da bo ona poskrbela zame. Okej. Ležim dalje in poslušam glasbo, ki sem si jo naredila, da se sprostim in predvsem, da prekrije krike bolečine sosednjih sob. Popadki so postajali v trenutku močnejši in si mislih govorim naj že prime epiduralna, ki sem jo dobila pred pol ure. Ob 21.45 kličem babico, da me pa zdaj res ful boli. Pravi dobro bova preverile, pogleda in pravi, “gospa, rodili boste”. Seveda sem se tega stavka ustrašila in zakrčila, saj me je bilo poroda zelozelo strah, ampak po nekaj potiskih in pomoči druge babice je 22.46 le prijokala na svet moja čudovita deklica <3. 2890 g in 49cm velika, ocene po apgarju pa odlične. Pol ure kasneje, je bil z mano v sobi že novopečeni očka in ti naši prvi skupni trenutki so bili res lepi 🙂 Sledili so sicer naporni dnevi celjenja, dojenja, spoznavanja in navajanja novega ritma ampak zdaj jih hranim v lepem spominu:)

To pišem, da mi bo za vedno ostalo v spominu. <3

V pacanju tortice je pa zelo uživala, se vidi, kajne? :))